45th IAEE International Conference: Energy Sustainability, Security, Efficiency and Accessibility in a Time of Transition
25. – 28. junij 2024, Istanbul, Turčija
Foto: Predsednik Sekcije SAEE Marko Ileršič, podpredsednica dr. Nevenka Hrovatin, prorektor Univerze Boğaziçi prof. Gürkan Kumbaroğlu, izvršna direktorica EZS mag. Ana Vučina Vršnak na območju Univerze Boğaziçi v Istanbulu.
UVODNA RAZPRAVA
Prof. Gürkan Kumbaroğlu, prorektor Univerze Boğaziçi, kjer je potekala konferenca, sicer nekdanji predsednik Mednarodnega združenja za energetsko ekonomiko (IAEE), je odprl štiridnevno konferenco in zbranim položil na srce, da ne smemo izgubiti fokusa s trajnostnega razvoja. Trenutna predsednica IAEE prof. Anne Neumann z Norveške univerze znanosti in tehnologije je pristavila, da moramo za trajnostni prehod narediti vse, kar lahko. O temah energetskega prehoda se moramo pogovarjati tudi, ko zapustimo konferenco, torej ves čas, je sporočila udeležencem.
Po besedah rektorja Univerze Boğaziçi Mehmeta Nacija İncija se nahajamo v ključnem trenutku svetovnega energetska dogajanja. »Dostop do energije in zanesljiva oskrba ostajata prioriteta. Prihodnje povpraševanje po energetiki zahteva inovativne rešitve,« je poudaril.
PLENARNA ZASEDANJA
Geopolitična tveganja in energetska varnost
Debato so odprli s Savdijci z vprašanjem o trajnosti v povezavi z naftno in plinsko industrijo. Fahad Alajlan iz savdijskega centra za naftne študije in raziskave KAPSARC je dejal, da moraš imeti pri vprašanju energetske varnosti določeno rezervo. Zadnja leta je več transparentnosti pri podatkih glede ponudbe in povpraševanja na trgu, da se bolje vidi, kako se trg razvija. Omenil je ukrajinsko-ruski spor, vse več sankcij, ki pa po njegovem vodijo v manj transparentno okolje. Obenem je dejal, da razvijajoča se gospodarstva potrebujejo več časa za doseganje neto ničelne emisije, zato si je Savdska Arabija postavila za cilj leto 2060 in ne 2050. Za prihodnost še vedno vidi pomembno vlogo premoga, kjer je omenil predvsem Kitajsko.
Dr. Davit Narmania, profesor Državne univerze Tbilisi in predsednik gruzijske nacionalne komisije za oskrbo z energijo in vodo, je predstavil reformo gruzijskega energetskega sektorja. Ta vključuje štiri področja: prenos evropske zakonodaje, razvoj konkurence na trgu, prosto izbiro ponudnikov energije za odjemalce ter zaščito ranljivih odjemalcev. Prvega julija začenjajo s prehodnim tržnim modelom na področju električne energije. Električno energijo izvažajo predvsem v Turčijo, so neto izvozniki, sicer pa želijo delež obnovljivih virov energije (OVE) dvigniti na 27,4 % do leta 2030. V obdobju po napadu na Ukrajino so zaradi visokih cen elektrike raje uvažali plin iz Azerbajdžana in v plinskih termoelektrarnah proizvajali elektriko, ker je bilo to zanje enkrat ceneje kot uvoz elektrike iz Turčije.
Vilayet Valiyev, rektor Azerbajdžanske tehniške univerze, je izpostavil bogate zaloge fosilnih virov v Azerbajdžanu, s katerimi lahko oskrbujejo sosednje regije. Ob tem pa je omenil tudi električni kablovod pod Črnim morjem (naložba 2-3 milijard USD), s katerim naj bi v EU dobavili zeleno električno energijo iz Azerbajdžana (ta želi do leta 2030 doseči 30 % OVE v proizvodnji elektrike) in s tem znižali odvisnost EU od kablovodov, ki prečkajo Rusijo (projekt je znan kot zeleni energetski koridor Kaspijsko jezero – Črno morje – Evropa; The Caspian-Black Sea-European Green Energy Corridor). Izziv zanesljive energetske oskrbe bi lahko naslovili s pomočjo tehnoloških inovacij in investicij v OVE in učinkovito rabo energije (URE), z inovacijami in investicijami v vodik, z izboljšavami na področju energetske učinkovitosti, z regionalnim sodelovanjem ter z razvojem elektrifikacije prometa in alternativnimi gorivi.
Podpredsednik turške naftne korporacije Umut Önder Su ocenjuje, da obstajajo določeni izzivi v Vzhodnem Sredozemlju. Če se konflikti pomirijo, bi lahko Turčija transportirala energente iz Rusije, sicer pa bo Turčija ostala predvsem energetsko vozlišče (hub) za prenos nafte in predvsem plina iz Azerbajdžana, Kazahstana in Uzbekistana. V igri je povečanje infrastrukture nasploh, vključno s Transanatolskim plinovodom TANAP.
Zeynel Kilinç iz turškega urada za naložbe je izpostavil, da so v preteklosti zaradi prioritete po manjši energetski odvisnosti zagnali program spodbujanja OVE. Model pa se je leta 2017 spremenil zaradi izredno velikih potreb na trgu – 1 GW vetrnih in 1 GW sončnih zmogljivosti so zaupali mednarodnim konzorcijem. Veliko zmogljivosti ima na voljo industrija. Dosegli so že 14 GW sončne, 12 GW vetrne in 2 GW geotermalnih zmogljivosti. Obenem je velik poudarek na lokalizaciji, saj doma proizvajajo turbine in drugo. Ta zahteva po lokalno proizvedeni opremi je pogosto tudi izziv pri privabljanju tujih investitorjev. Sedaj pa so v ospredju še mali jedrski reaktorji (SMRs). Ob vsem tem so vedno izziv finance, je dodal in omenil še proces izdajanja dovoljenj, ki naj bi ga omejili na največ dve leti.
Dostop do energije, osveščenost in družbeni vplivi
Razprava je potekala o družbenih spremembah – torej o spremembah nas samih v tem energetskem prehodu. Johannes Reichl iz avstrijske univerze Johannes Kepler Linz je povedal, da je sam spremenil pogodbo o dobavi elektrike, da so doma spremenili tudi način delovanja večjih gospodinjskih aparatov. V gospodinjstvu sicer niso znižali porabe, upa pa, da so uspeli znižati ogljični odtis. Ljudem so tudi dali možnost namestitve aplikacije za spremembo porabe, ko recimo sonce sveti in ko ne, pa se je pokazalo, da je dejansko prišlo do sprememb: ljudje so spremenili svoje navade na osnovi sporočil v aplikaciji. Andrea Kollman iz omenjenega inštituta je ob tem opisala projekt povezovanja devetih območij z njihovimi lokalnimi energetskimi koncepti, dejala pa je, da opaža v obdobju po pandemiji v službah, kamor se ljudje vračajo, manj pozornosti na ukrepih energetske in snovne učinkovitosti.
Jens Royvrik, profesor na Norveški univerzi znanosti in tehnologije, je dejal, da opaža, da gredo stvari v napačno smer, saj mora po pandemiji spet več potovati in s tem porablja več energentov in pušča za sabo večji ogljični odtis.
Christian Klöckner iz Norveške univerze znanosti in tehnologije je pojasnil, da je obseg možnih sprememb pri ljudeh dejansko majhen. Možnosti so, ampak bi morali razmišljati o sistemskih spremembah, ki vplivajo na obnašanje ljudi. Glede e-mobilnosti, kjer je Norveška med vodilnimi po številu električnih vozil, je dejal, da so ta seveda smiselna tam, kjer se tudi elektrika proizvaja iz OVE.
Gülin Reyhanoglu iz Peugeot Turčija je dejala, da si skupina Stellantis želi do leta 2030 proizvajati samo še električna vozila. Zavedajo pa se, da je to v tem trenutku še vedno draga opcija za potrošnika.
Elektrifikacija trgov: Vplivi razogljičenja
Direktor sredozemskih energetskih regulatorjev MEDREG Hasan Ozkoç je izpostavil, da se vse začne z regulacijo. Pomembno je, da imajo države vzpostavljene regulatorja in tarife. Poudaril je, da je 80 % svetovne energetske mešanice še vedno fosilne, razogljičenje pa je po njegovem mogoče, vendar na skupni osnovi s sodelovanjem političnih odločevalcev in ostalih akterjev. Pri vodiku opozarja na previdnost, saj bo zahteval veliko finančnih in tehnoloških naporov. Letna proizvodnja enega milijona ton zelenega vodika zahteva 10 GW elektrolizatorjev, 20 GW proizvodnje obnovljive energije in 30 milijard USD naložb (znano tudi kot pravilo 1-10-20-30).
Izvršni direktor turške energetske borze EPIAS Taha Meli Arvas je izpostavil veliko rast OVE v Turčiji, pri čemer pa je opozoril na pomen prenosa električne energije ter na shranjevanje. Vendar pa baterije zahtevajo ogromno virov. »Evropejci veliko govorijo o vodiku, ampak bi resnično rad videl še malo izračunov za vsem tem. Trenutno je to nemogoče, je pa dobra ideja,« je poudaril. Glede cen je povedal, da so v času veliko sonca te tudi negativne, kar se mu zdi slabo, saj se ljudem plačuje, da porabljajo energijo. EPIAS je februarja letos tudi podpisal memorandum o razumevanju z Evropsko borzo z električno energijo EEX glede uvajanja sistema trgovanja z emisijami (ETS) v Turčiji.
Laura Malaguzzi Valeri, namestnica podpredsednika za raziskave, podatke in inovacije pri Svetovnem inštitutu za vire (World Resource Institute), je opozorila na porast povpraševanja po elektriki zaradi potreb po hlajenju, podatkovnih centrov, vse večjega dostopa do elektrike in nasploh elektrifikacije. Obenem se veliko vlaga v OVE, vendar pogosto stran od prostora porabe. Za povečan prenos električne energije je treba okrepiti trenutne prenosne zmogljivosti (tako fizično kot s programsko opremo), hkrati pa zgraditi nove daljnovode, ki pa lahko prečkajo številne države in padejo pod različne jurisdikcije. Pri vertikalno integriranih trgih se je razširitev prenosnega omrežja zgodovinsko osredotočala predvsem na zanesljivost; obstaja nevarnost prenizkih investicij, previsokih stroškov kapitala, nasprotovanja lokalnih skupnosti (če bi tem razložili stvari, če bi bili iskreni in tudi pripravljeni deliti koristi, bi bilo lažje).
Profesor trajnostne energetike in poslovanja na Imperial College Business School v Veliki Britaniji Richard Green je v razpravi povedal, da bi bilo mogoče negativne cene elektrike v času visoke proizvodnje iz OVE omejiti tako, da bi subvencije proizvodnje iz OVE ne plačevali v času negativnih cen ter da bi od proizvajalcev OVE v času pojavljanja negativnih cen zahtevali zmanjševanje proizvodnje. To bi bilo zagotovo možno zahtevati od velikih proizvajalcev iz OVE, manj pa bi bilo izvedljivo pri gospodinjstvih, ki imajo nameščene sončne elektrarne. Tudi slednje bi se sicer dalo uvesti po zgledu aplikacij za polnjenje električnih avtomobilov, ki omogočajo avtomatsko vklapljanje v času nižje porabe električne energije. Prav tako se mu zdijo perspektivne pogodbe za razliko (contract for differences – CfD).
SEKCIJE
Prof. dr. Nevenka Hrovatin iz Ekonomske fakultete v Ljubljani, sicer podpredsednica Sekcije SAEE, je na konferenci vodila sekcijo »Energetika in okolje«.
Med drugim je Toshi Arimura iz tokijske univerze Waseda predstavil učinek evropskega mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM) na regijo Azija Pacifik. Z mehanizmom CBAM se EU bori proti uhajanju ogljika. Izraz uhajanje ogljika (angl. carbon leakage) namreč pomeni bodisi da se proizvodnja prenese iz EU članice v drugo državo z nižjimi zahtevami po znižanju emisij bodisi da EU proizvode zamenjajo uvoženi proizvodi, ki temeljijo na večjih emisijah CO2.
Arimura je s sodelavci raziskoval vpliv mehanizma CBAM, torej dajatev na mejah, na določeno število proizvodov z visokim tveganjem selitve virov CO2, med drugim na kemikalije, železo / jeklo, barvne kovine in kovinske izdelke. Izsledki študije kažejo, da je vpliv na blaginjo nizek, ne glede na regijo, ki izvaža v EU. Pa vendar naj bi se izvoz znižal, in sicer od 0,29 % pri kovinskih izdelkih do 1,49 % pri jeklu. Južna in Srednja Azija bosta najbolj znižali izvoz (Južna Azija za 10,52 % pri izdelkih iz surovega jekla ter Srednja Azija za 7,03 % pri kemičnih izdelkih). Zdi se, da CBAM deluje protekcionistično, vendar učinkovito rešuje problem uhajanja ogljika, poudari Arimura in pove, da se industrijska proizvodnja v EU dejansko krepi: za 1,31 % pri nekovinskih materialih ter za 5,24 % pri jeklu. Študija kaže, da bodo zaradi CBAM bolj na udaru dežele s srednje visokim prihodkom, kjer bodo izvoz, proizvodnja in emisije še nadalje upadali. Kitajska, ki ima visoke emisije in ki ni uvedla cene ogljika, bo plačala več v okviru CBAM, pri čemer študija kaže, da bo njen izvoz v EU pomembno padel (bo pa nekoliko narastel izvoz v Afriko). Po drugi strani pa Japonska, ki se lahko pohvali z visoko ogljično učinkovitostjo svojih energetsko-intenzivnih proizvodov, lahko pričakuje nižjo ceno CBAM in rast izvoza v EU. Kaj omenjeno pomeni? Pomeni, da se lahko pojavi »podnebni klub« bolje razvitih, ki bodo med seboj trgovali, s čimer se bodo neenakosti še povečale. Študija še kaže, da bo CBAM globalno znižal emisije, večina znižanja pa bi odpadla na sektor ladijskega prometa. Največje znižanje emisij sicer odpade na sektor jekla, sledi kemični sektor.
Iz Ekonomske fakultete so sicer za znanstveno konferenco IAEE sprejeli dva prispevka:
1. Ivana Jovović, Nevenka Hrovatin in Jelena Zorić so pripravile prispevek o vplivu energetskih izkaznic in informacij o denarnih prihrankih na nakup energetsko učinkovitih nepremičnin. Ugotovitve kažejo, da so gospodinjstva v povprečju pripravljena plačati 1,65-odstotno premijo za izboljšanje energetske učinkovitosti za en razred. Na odločitve pomembno vplivata finančna in energetska pismenost, pri čemer je energetska pismenost gospodinjstev zelo nizka. Bodoče ukrepe za spodbujanje energetske učinkovitosti bi bilo tako potrebno usmeriti v informiranje gospodinjstev za dvig energetske pismenosti in poenostavitev energetskih izkaznic, poleg tega pa bi na opolnomočenje gospodinjstev za sprejemanje energetsko učinkovitih odločitev pomembno vplivala tudi opremljenost energetskih izkaznic z informacijo o denarnih prihrankih.
2. Janez Dolšak, Nevenka Hrovatin in Jelena Zorić so pripravili prispevek o pripravljenosti za plačilo za energetsko učinkovite renovacije v sektorju gospodinjstev ter deležu zastonjkarjev (tistih, ki bi investicijo izvedli tudi brez subvencije) v programu subvencij Eko sklada v obdobju 2009-2019. Študija je pokazala, da je povprečna pripravljenost za plačilo med gospodinjstvi 0,412 EUR/kWh/leto, pri čemer je najnižja dohodkovna skupina pripravljena plačati 0,364 EUR/kWh/leto, najvišja pa 0,488 EUR/kWh/leto, kar pričakovano kaže, da se pripravljenost za plačilo povečuje z dohodkom. Povprečni delež zastonjkarjev je 35,2 %, pri čemer delež gospodinjstev, katerih pripravljenost za plačilo presega stroške prenove, narašča z dohodkom. Prva dohodkovna skupina ima delež zastonjkarjev 30,8 %, najvišja pa 36,4 %. Ne glede na to, da se pripravljenost za plačilo znatno razlikuje med dohodninskimi razredi, pa se delež zastonjkarjev po teh razredih ne razlikuje bistveno.
VEČ: https://www.iaee2024.org.tr/
*****
V mesecu juliju bo na voljo BREZPLAČNA KNJIGA avtorjev prof. Massima Filippinija in Suchite Srinivasan iz ETH Zürich v založbi Cambridge University Press: »An introduction to ENERGY ECONOMICS AND POLICY«
