Ali lahko zdaj že 7,8 milijarde ljudi po vsem svetu karkoli poveže bolj kot en virus? Lahko, kajti tudi podnebne spremembe so grožnja vsem nam.
mag. Ana Vučina Vršnak, pomočnica izvršnega direktorja, Energetska zbornica Slovenije (EZS)
Ko sem »daljnega« leta 2007 kot dopisnica iz Bruslja prvič poročala o zdaj že vsem znanih podnebno energetskih ciljih 20-20-20, ki naj bi jih dosegli – kot se je takrat zdelo – »daleč v prihodnosti«, torej leta 2020, si nismo niti v sanjah predstavljali, s čim se bomo zares ukvarjali v tem letu. Ali lahko zdaj že 7,8 milijarde ljudi po vsem svetu karkoli poveže bolj kot en virus, ki je resna grožnja zdravju? Lahko, kajti tudi podnebne spremembe so grožnja vsem nam, in borba proti segrevanju postaja globalna. Okoliščine oblikujejo to, kar počne oziroma bi moral početi ves svet, celotna Evropa in seveda tudi Slovenija. Okviri so torej jasni in v njih se moramo kot družba kar najbolje znajti.
Ko ukrepa ves svet
Zdaj že lahko trdimo, da imamo konsenz o nujnem boju proti podnebnim spremembam. Pariški podnebni sporazum, ki je začel veljati 4. novembra 2016, je do danes ratificiralo 189 držav od skupaj 197 podpisnic (manjkajo še Angola, Eritreja, Irak, Iran, Libija, Južni Sudan, Turčija, Jemen; ZDA so ga ratificirale že septembra 2016, a bodo izstopile z letošnjim 4. novembrom).
Podnebne spremembe zaradi svojega globalnega značaja vsekakor zahtevajo sodelovanje držav po vsem svetu. Večni led na tečajih se tali, gladina morja se dviga. In če mislimo, da so posledice vidne samo v oddaljenih krajih, se motimo. Vsebnost toplogrednih plinov v ozračju narašča, s tem pa raste temperatura zraka in globalno se je v povprečju od predindustrijske dobe dvignila za skoraj 1 °C, v Sloveniji pa od leta 1961 do danes za 2 °C, podatke Agencije RS za okolje (ARSO) povzemajo slovenski klimatologi. Dodajajo, da še posebej po industrijski revoluciji hitro narašča vsebnost ogljikovega dioksida (CO2) v ozračju in da se ni še nikoli zgodila tako velika sprememba v tako kratkem času.
Cilj Pariškega sporazuma je omejiti zvišanje povprečne svetovne temperature na precej manj kot 2°C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo oziroma ne preseči 1,5°C. Čeprav bi lahko zamahnili z roko, češ 2 °C pa res ni veliko, to pomeni približno tolikšno razliko, kot znaša v povprečju sedanja temperaturna razlika med osrednjeslovensko regijo in Primorsko. Kot tudi pojasnijo klimatologi, se v poletnem času dvig temperature zelo izrazito kaže v drugačnih vročinskih valovih, kot smo jih sicer vajeni. Priča smo pogostejšim, daljšim in intenzivnejšim vročinskim valovom, in to že skoraj vsako leto.
Evropejci v štartni poziciji
Očitno se ljudje zelo dobro zavedamo, da imamo vpliv na okolje in s tem na podnebje. Če vprašate Evropejce, ali so v skrbeh – in v javnomnenjski raziskavi v okviru Eurobarometra so jih lani povprašali prav o tem –, večinoma odvrnejo »pa še kako«. V raziskavi je 93 % državljanov EU menilo, da so podnebne spremembe resna težava, 79 % pa, da so zelo resna težava. Za skoraj vse (92 % vprašanih) je pomembno, da njihove vlade določijo cilje za povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE), pa tudi glede izboljšanja energetske učinkovitosti (89 % vprašanih). Visokih 84 % vprašanih se strinja, da bi bilo treba prehodu na čiste vire energije nameniti več javnofinančne pomoči, čeprav to pomeni zmanjšanje subvencij za fosilna goriva. In še to: 92 % vprašanih in več kot 80 % v vsaki državi članici se strinja, da bi bilo treba emisije toplogrednih plinov čim bolj zmanjšati in izravnati preostale emisije, da bi gospodarstvo EU do leta 2050 postalo bolj podnebno nevtralno.
Skladno s tem splošnim prepričanjem državljanov želi Evropska unija pri podnebju odigrati vodilno vlogo.
Kot že omenjeno, je leta 2007 sprejela podnebno energetske cilje 20-20-20 in leta 2009 še potrebno zakonodajo za dosego teh ciljev do leta 2020: gre za znižanje toplogrednih izpustov za 20 % v primerjavi z letom 1990 / zvišanje deleža obnovljivih virov energije (OVE) na 20 % / izboljšanje energetske učinkovitosti za 20 %. Oktobra 2014 si je začrtala nove cilje do leta 2030, ki pa jih je 2018 še zaostrila: 40-32-32,5. Da bi dosegli vse cilje, je EU februarja 2015 sprejela strategijo o Energetski uniji. Ta vključuje pet razsežnosti: energetsko varnost, notranji energetski trg, energetsko učinkovitost, podnebne ukrepe in razogljičenje gospodarstva ter raziskave, inovacije in konkurenčnost.
Evropski voditelji so decembra 2019 sprejeli še t. i. Evropski zeleni dogovor, s čimer so podprli cilj, da EU skladno s cilji Pariškega podnebnega sporazuma najpozneje leta 2050 postane prva podnebno nevtralna celina.
Svet EU je marca 2020 na tej osnovi sprejel Dolgoročno strategija Evropske unije in njenih držav članic za razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov ‒ Prispevek za Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) v imenu Evropske unije in njenih držav članic. EU in njene države članice so v celoti zavezane Pariškemu sporazumu in njegovim dolgoročnim ciljem ter pozivajo k nujni okrepitvi globalnih ambicij v luči najnovejših razpoložljivih znanstvenih dognanj, vključno z zadnjimi poročili Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC).
In kakšne načrte ima Slovenija?
Kljub temu, da imamo sprejetih nekaj strateških dokumentov, se včasih zdi, kot da nismo povsem prepričani, po kateri poti stopamo v energetsko prihodnost. Vendar bo treba sprejemati konkretne odločitve, če želimo imeti zanesljivo oskrbo z energijo tudi v letih 2030 ali 2050.
Širši okvir postavlja decembra 2017 sprejeta Strategija razvoja Slovenije 2030, krovni razvojni okvir države, ki v ospredje postavlja kakovost življenja za vse. S petimi strateškimi usmeritvami in dvanajstimi medsebojno povezanimi razvojnimi cilji postavlja nove dolgoročne razvojne temelje Slovenije, z vključevanjem ciljev trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov (OZN) pa Slovenijo uvršča med države, ki so prepoznale pomen globalne odgovornosti do okolja in družbe. Skladno z omenjeno Strategijo in upoštevajoč razsežnosti Energetske unije bo Slovenija kot prednostni razvojni usmeritvi zasledovala prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo in trajnostno upravljanje naravnih virov.
Iz Strategije: Zanesljiva, trajnostna in konkurenčna oskrba z energijo je ključna za razvoj, pri čemer je dajanje prednosti učinkoviti rabi (URE) in obnovljivim virom energije (OVE) eno od temeljnih načel razvoja energetike. Eden ključnih dejavnikov za povečanje deleža OVE je tudi razvoj tehnologij za shranjevanje energije in digitalizacija elektroenergetskega sistema (uvedba t. i. pametnega omrežja). Prednostno povečevanje URE in obenem deleža OVE bo omogočalo zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, kar je tudi del zavez Slovenije v okviru podnebno-energetske politike EU in Pariškega podnebnega sporazuma.
Decembra 2017 je država sprejela tudi Slovensko strategijo pametne specializacije (S4), ki med prednostna področja med drugim uvršča pametna mesta in skupnosti (pretvorba, distribucija in upravljanje energije), pametne zgradbe in dom z lesno verigo ter mreže za prehod v krožno gospodarstvo (tehnologije za predelavo biomase, pridobivanje energije iz alternativnih virov).
Po dolgih razpravah in različnih mnenjih pa je letos februarja vladi uspelo sprejeti Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN).
Spomnimo, cilji NEPN so: celotne emisije toplogrednih plinov (TGP) do leta 2030 zmanjšati za do 36 % glede na leto 2005; do leta 2030 doseči vsaj 27-odstotni delež OVE v končni rabi energije; izboljšanje energetske učinkovitosti do leta 2030 za vsaj 35 % (da ob sistematičnem izvajanju sprejetih politik in ukrepov končna raba energije leta 2030 ne bo presegla 54,9 TWh oziroma 4.717 ktoe). Preračunano na raven primarne energije raba leta 2030 ne bo presegla 73,9 TWh (6.356 ktoe). Cilj Slovenije je prav tako blažiti in zmanjševati energetsko revščino.
Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050 in Zakon o podnebni politiki sta v nastajanju (strategija je v zaključni fazi procesa priprave, še to poletje bo posredovana v javno obravnavo, sprejem na vladi pa se predvideva jeseni), za cilj pa so postavili dosego ogljične nevtralnosti = ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050.
Pod črto
Lahko rečemo, da smo glede bodočega energetskega in širšega razvoja povsem »uokvirjeni«. Zanesljivo bomo stopali po poti vse bolj trajnostne družbe. Pot verjetno ne bo povsem premočrtna in nedvomno bomo bodisi kot posamezniki bodisi kot družba kdaj pa kdaj naredili kak korak nazaj. Vendar je pri tem pomembno spoznanje, da se moramo vedno znova znati pogovarjati in se slišati. Nikakor ne bi smelo biti za nikogar (za nobeno institucijo) sprejemljivo nasprotovanje ukrepom OVE in URE. Pa prihaja prav do tega – tako daleč smo prišli, da niti na glas ne smemo razmišljati o hidroelektrarnah, vetrnicah ipd. Še posebej je problematična razprava o morebitnem drugem jedrskem bloku. Po drugi strani pa z veseljem pokažemo vse naše sodobne »konjičke«, naprave ipd., ki tako ali drugače porabljajo vso to energijo, ki jo moramo od nekod vzeti.
Idealno bi bilo, če bi že sedaj imeli rešene vse težave, če nam ne bi bilo treba skrbeti za energetske potrebe, če bi imeli na razpolago neomejene »čiste« vire. Ampak! Idealno (ali pa trajnostno) je tudi spoznanje, da moramo ljudje prav zaradi reševanja izzivov vedno znova stopiti skupaj in poiskati najboljše možne rešitve. Iskati moramo kompromise, kar pomeni, da upoštevamo različne situacije, različne deležnike in njihove posebnosti.
Kot družba moramo najti skupni dogovor o energiji v Sloveniji v prihodnosti – seveda, če želimo resnično slediti ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050. Pravočasno se je treba odločiti, kakšno proizvodnjo električne energije bomo imeli oziroma s čim se bomo oskrbovali. Ključne okvire imamo postavljene in ne bi smelo biti tako zelo težko. Sploh če se malo ozremo »onkraj« in vidimo, kako se obnašajo drugi, ki znajo sprejemati odločitve. Omenimo Nemčijo in Kitajsko. Nemčija je bila glavna igralka za cilji 20-20-20, pa čeprav marsikdo meni, da njena odločitev za opustitev jedrske energije ni bila najbolj premišljena. Danes je tudi med tistimi, ki najbolj razvijajo električno (zeleno) mobilnost. Ne pozabimo, precej uspešnih slovenskih družb pridobiva posle prav v tem segmentu. Kitajska na drugem koncu sveta, nekoč sinonim za največje onesnaževanje, je danes vodilna v svetu v proizvodnji in naložbah v OVE! Medtem ko se je Nemčija odločila za odpoved jedrski energiji, pa Kitajska gradi: v tem trenutku ima v gradnji 12 reaktorjev. Obe državi bosta tako ali drugače za svoje energetske potrebe in še za kakšno inovacijo na področju podnebja in energetike poskrbeli.
Kdor zna poskrbeti zase, je uspešen. V kriznih časih pride to toliko bolj do izraza, saj se je takrat težko nasloniti na druge. Biti odvisen od drugih, sploh v energetiki, pa vemo, kaj pomeni – pomeni manjšo varnost, večjo ranljivost in nepredvidljive cene. Zato slovenske energetske družbe v okviru Energetske zbornice Slovenije (EZS) poudarjajo, da je treba stremeti k čim višji energetski samozadostnosti države.
Če je človeštvo potrebovalo vso svojo zgodovino do nekje leta 1800, da je prebivalstvo doseglo eno milijardo, smo drugo milijardo dosegli le v 130 letih (leta 1930), tretjo v 30 letih (1960), četrto v 15 (1974) in peto v le 13 letih (1987). Leta 2050 naj bi bilo ljudi na svetu slabih 10 milijard ljudi (9,7 milijarde po projekcijah ZN).
Slovenci, ki znamo stopiti skupaj, če je treba, moramo znati poskrbeti zase. Virus, ki je človeštvo napadel v tem letu, je človeštvu zelo hitro pokazal, kako smo odvisni drug od drugega. Hkrati pa imamo le en planet. Uspešnim velja slediti v tem, da imajo strategije in da znajo sprejemati odločitve. Trajnostno pot bomo morali najti na tem enem planetu, kjer nas je vedno več – ne glede na to, kako ironično se to sliši. Samo 30 let nas v letu 2020 loči od te, kot včasih mislimo, zelo zelo oddaljene prihodnosti!
Mnenje je objavljeno v rubriki EN.VIZIJA na spletnem energetskem portalu Energetika.NET v slovenščini in angleščini.